ENGLISH
Kaotičen čas, v katerem živimo, je prinesel veliko novih slogov na vseh področjih umetniškega ustvarjanja. Tudi v fotografiji. Danes so se manifestne vsebine večinoma umaknile v ozadje, kot predmet izražanja pa so v ospredje stopila konceptualna vprašanja, komunikacijski odnosi in ekološka tematika. Bojan Golčar, ki ga fotografija privlači že od zgodnje mladosti, je na fotografsko sceno vstopil z gledališko fotografijo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekaj let kaneje je ustvaril serijo fotografij z naslovom Medprostori teles. Pri ponovnem vstopu v resno fotografsko ustvarjanje se je posvetil ustvarjanju zgodb. Eksistenčnih. Programskih. Ekoloških. Serija dvesto dveh črno-belih fotografij Usedline in sledovi je našla svoje mesto poleg samostojnih predstavitev tudi v obsežni monografiji z enakim naslovom, ki je leta 2017 izšla pri mariborski Založbi Litera. Kot sublimna zgodba o Mariboru, mestu kontrastov, zapuščenosti in izgubljenih iluzij, romantičnosti in mladostniških sanjarij, nenavadnih projektov in obetajočih vizij. V istem letu je nastala tudi njegova serija fotografij z naslovom Onkraj tišine, s katero je avtor povezal svojo strast do fotografije in glasbe ter se dotaknil usode propadajočih zapuščenih prostorov in vizije njihove nove namembnosti. Tudi pri seriji fotografij Posledice ostaja zvest svojemu načinu fotografiranja, ki ni toliko opis danega motiva kot vizualna pripoved z naelektreno pomembnim sporočilom. Njegove fotografije so impresivne, estetske, vabljivo dramatične. Piš intervencij čez sen avtorjeve osnovne pripovedi ponuja to, česar smo od Golčarja (na)vajeni, le da je tokrat poseg v končni fotografski izdelek izrazitejši. Kar ni slabost, saj je avtor vrhunski estet pri končni podobi vsake fotografije, ki dobi svoje mesto v določeni seriji, pri čemer gledalca vedno pretrese soočenje z globino njegove pripovedi. Je avtor, ki se v svojih delih veliko ukvarja tako s samo vsebino kot tudi z medijem fotografije in oboje uravnoteženo spaja v enovit likovni izraz. Pri svojem ustvarjanju dosledno sledi doktrini, da se s fotografijo dobi drugačen uvid v to, kar nas obkroža.
Življenje na Zemlji je najveličastnejši in najbolj kompleksen pojav, kar jih poznamo. Okolje in življenje sta nerazdružljivo prepletena. A naš planet je danes v hudi nevarnosti. Po vsem svetu uničujemo gozdove, puščave se širijo, reke in morja propadajo zaradi onesnaževanja. Tudi zrak, ki ga vdihavamo, se slabša. S tem, ko se ozračje segreva, se povečujejo puščave, ledeniki pa se topijo, kar zelo vpliva na vremenske razmere po svetu. Narava nas z vse pogostejšimi ekstremnimi vremenskimi pojavi opozarja, da se dogajajo spremembe, ki so lahko v bližnji prihodnosti nevarnost za naše bivanje na planetu. Sanje okoljevarstvenikov o raju, ki ga izgubljamo, so samo sanje, če tudi kot posamezniki ne pustimo sledi, da smo proti onesnaženju storili vse, kar je v naši moči. Kot je to, recimo, s svojimi izbranimi fotografijami storil Bojan Golčar. Na njegovih fotografijah obstaja magično nevidna povezava med zemljo in nebom, skrivnostna pot, po kateri nekateri ljudje lahko hodijo. Izbrani, a ne vsi. Tisti, ki vidijo, ki so dojeli bistvo in stremijo k rešitvi, ker se zavedajo, da bodo podnebne spremembe terjale mnogo žrtev. Otoškim ljudem grozi naraščanje morske gladine in orkani, ljudem na celini poplave in zemeljski plazovi, uničeni bodo alpski ekosistemi, vse večja grožnja je suša. Posledica podnebnih sprememb bo izumrtje številnih živali. Zaradi taljenja ledenikov bo zmanjkalo tudi veliko zalog pitne vode. V sodobni družbi je nemaren odnos do okolja zastrašujoč, saj kaže nezrel odnos posameznika do zdravega planeta. Z novo serijo fotografij Bojan Golčar o posledicah tega kratkovidnega odnosa ljudem odpira oči v upanju, da za rešitev Zemlje še ni prepozno. Prihodnost je velika uganka, ne moremo je določiti ali ugotoviti, kakšna bo, obstajajo pa teorije, ki se bodo morda uresničile, mogoče pa tudi ne. Golčar s svojimi futurističnimi fotografijami, ki ne prikazujejo vzrokov, temveč posledice klimatskih sprememb in urbanega onesnaževanja zraka s smetmi in prekomerno navzočnostjo ogljikovega dioksida v zemeljski atmosferi, predstavlja svojo vizijo. Kakšne bodo dejanske posledice, bo pokazala prihodnost.
Ljudje se zavedamo lastne minljivosti, zato ni čudno, da na različne načine poskušamo iskati odgovore o smislu svojega obstoja in nevarnosti, ki temu pretijo. Zavedanje minljivosti napeljuje k razmišljanju o smislu življenja, rojeva filozofijo, teologijo, prepričanja, spodbuja napredek v znanosti, izboljšuje navade, a o strahu pred smrtjo, pred umiranjem in vsem, kar ima vonj po minljivosti, v moderni družbi nima mesta. O tem se ne govori. Odnos do smrti vpliva tudi na odnos do življenja, zaznamuje odnose med ljudmi, odnos do narave in živih bitij ter narekuje prioritete. Tesnobnost, ki jo posamezniku vzbuja negotovost glede vprašanj posmrtnega in s tem tudi smisla življenja, se poveže s tesnobnostjo, ki jo družba vzbuja s tem, ko od posameznika pričakuje, da bo vedno vesel in drugih ne bo obremenjeval s svojimi tegobami. Zato v sodobnem času poskrbijo reklame, ki vabijo v nove in nove nakupe ter nove in nove destinacije doživetij. Pri tem pa se dobrine kopičijo in kopičijo, kar pa hkrati s trženjem produktov in storitev posledično zahteva svoj davek. Problem onesnaževanja in klimatskih sprememb je nedvomno posledica ravnanj človeka, ki s takim načinom življenja, predvsem pa s spodbujanjem hiperprodukcije materialnih dobrin, v vse večji meri posega v naravo, jo spreminja, izkorišča in onesnažuje, na kar s svojimi fotografijami opustelih pokrajin in v njej izgubljenih ljudi opozarja Bojan Golčar: noben denar in noben napredek našim vnukom ne bo povrnil življenjskega okolja, kakršno nam Zemlja še danes daje brezplačno. Ironično je, da zdaj, ko nas je napredek pripeljal tako daleč, da bi lahko bili prvič v zgodovini vsi ljudje siti in bi stroji delali namesto nas, mi pa bi lahko končno uživali v raju, ta nesojeni raj umira pred našimi očmi po naši krivdi, zaradi naše neumnosti, napuha in pohlepa.
Človekov strah pred uničenjem in posledično koncem sveta, s čimer gledalca nagovarjajo Golčarjeve fotografije, sega v svetu premikajočih se podob daleč nazaj. Prvi film s tâko temačno vsebino je bil francoski Konec sveta (La Fin Du Monde, 1931) režiserja Abela Glancea, ki je vedel, kako nenavadno množice privlači bližina groze in strahu pred uničujočim dogodkom. Posebni učinki, nujni za tovrstne filme, so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja močno napredovali. To se je kazalo tudi v povečani količini filmov s tovrstno tematiko. Naravne katastrofe, globalno segrevanje in teroristi so razvnemali filmski svet. Konec sveta zaradi nepopravljivih klimatskih posledic globalnega segrevanja in onesnaževanja je predvidel film Dan po jutrišnjem (The Day After Tomorrow, 2004) režiserja Rolanda Emmericha. Zelo odmeven dokumentarec na temo globalnega segrevanja pa je bil Al Gorov film Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth, 2006). Kaj se zgodi dan kasneje prikazuje film Cesta (The Road, 2009), posnet po knjigi Nobelovega nagrajenca Cormaca McCarthyja. Ogled omenjenih filmov gledalca lahko popelje v svet domišljije, nekaterim sproži občutek strahu pred nepričakovano nevarnostjo, medtem ko druge navda z občutkom, da živijo v idiličnem svetu, kjer kaj takega sploh ni mogoče. Čeprav na vsakdanji ravni posameznik ne razmišlja o smrti, ne o koncu sveta, ob soočenju s smrtjo drugega bližnjega občuti nelagodje, doživlja intenzivna čustva ali razvije strah, ne dotakne pa se ga v enaki meri strah pred posledicami neodgovornega ravnanja s planetom, na katerem živi in mu grozi nevarnost izumrtja, na kar s svojimi fotografijami opozarja Bojan Golčar. Dejstvo je, da smo s temi problemi vedno bolj ozaveščeni in da razumemo, da jih je smiselno reševati preventivno in ne čakati, da se posledice onesnaževanja Zemlje razvijejo do te mere, ko ni več druge možnosti, kot da se bodo naše prihodnje generacije utapljale, celo izginjale. A problem je za večino posameznikov preveč oddaljen, imaginaren, (še) neoseben, kar kažejo v Golčarjevih opustelih pokrajinah drobne statične človeške figure. Povprečen posameznik namreč v življenju krmari precej neobremenjeno glede vprašanja svojega obstoja, svoje biti in poslanstva, vse dokler ga okoliščine ne spodbudijo v razmišljanje. Toliko bolj to velja za zavedanje o ranljivosti Zemlje in o posledicah, ki jih na njej pušča človeško neodgovorno ravnanje.
Ob fotografiranju je danes vse bolj važen namen in razmislek, kaj fotografirati in zakaj, avtor naj bi vedel tudi, kako to povedati in koga bo to zanimalo. Osnova za Golčarjevo serijo fotografij Posledice so motivi iz narave, predvsem pokrajina, posneta na nizozemskem Frizijskem otočju. Lepota narave je avtorja tako prevzela, da je zlahka naredil serijo odličnih posnetkov, ki so izhodiščni material za vizualno pripoved o spremembah v naravi, ki jih povzročamo ljudje. Končne dodelane in izbrane podobe odtujene pokrajine ne prikazujejo dejanskih posledic ogrožanja Zemlje, saj avtorjev namen ni bil dokumentarni prikaz onesnaževanja ter vremenskih pojavov in naravnih nesreč, ki se povezujejo s klimatskimi spremembami.
Na obeh Golčarjevih prejšnji dveh serijah fotografij podobe ljudi niso navzoče, tokrat so. Morda bi bila marsikatera fotografija teh njegovih pokrajin, kjer se tu in tam pokaže zelena, bela in s svetlobo ožarjena modra barva, popolnoma normalna, a ko jo gledamo v kontekstu z izgubljenimi in osamljenimi miniaturnimi podobami ljudi, se sicer estetsko vabljiva podoba vidi drugače. Na nekaterih fotografijah so navzoči ljudje v svoji navidezni sproščenosti, kot da se posledic, ki so že tu in ki že vplivajo na nas, ne zavedajo, jih ne vidijo, se z njimi ne obremenjujejo. Na drugih fotografijah med miniaturnimi podobami ljudi in njihovimi nevidnimi stopinjami brez odmeva drhti podoba apokaliptične pokrajine v moreči in vse prežemajoči tihoti. Spet drugje je svetloba na morju bleščeče zamolkla, meče dolge žametne sence in oblačno, sivo grozeče nebo je kakor s kakšnega drugega planeta. Ljudje. Bližajo se morju in skušajo ujeti valove, ki so jih nekoč preslišali. Na modri fotografiji, kjer ni barvne ločnice med pasom zemlje, morja in neba, so v ospredju porazgubljene skupine ljudi. Če bodo v svoja telesa vsrkali strah, bodo obupali, zblazneli. Voda se peni, jezna na svet, jezna na umazanijo, ki jo skriva v svojih utrujenih nedrjih, opustošenih globinah. Jezna na val, ki pride in takoj zbeži, zabriše sledi, se obrne in išče novo pot. Ki je več ni. Avtor v prizoru za prizorom predstavlja upočasnjeno pulzirajoče podobe, kar daje občutje verjetja v prihodnost. Popolna mirnost, mirovanje, a ne odsotnost, temveč navzočnost kot omotica. Tako kot pri mariborskem ciklu Usedline in sledovi, polnem nasprotij in prikazovanja zapuščenosti, se Golčar osredinja na detajle tudi v tej fotografski zgodbi. Samotne luči, ograje, pomoli, ki brezizhodno izginjajo v daljavi, brezdušni vzorci razbrazdanih tal, razpokanine. Brezčasje. Hrepenenje. Ljudje, ki prisluškujejo zvoku pravih korakov. Sredi presušenega morja čakajo, da se gladina premakne in da v soju nežnih žarkov sonca zagledajo vse tisto, o čemer so tako dolgo sanjali. Veter jih poboža, premakne, pričara nasmehe na obraze in jasne poglede v očeh, polne neba, saj drugače ne more biti. In skozi čas opazijo, da so še vedno tam in da se ne bo nič spremenilo, če tudi sami ne bodo pripomogli k temu. Izbrane podobe gledalca ne puščajo neprizadetega. Perspektivična in tonska privlačnost, kompozicijska dovršenost, tehnična virtuoznost in izdatna računalniška veščina so lahko čisti formalizmi, če fotografije ne odkrivajo avtorjeve zamisli, njegovega osebnega pogleda na (tokrat) posledice vseh vrst onesnaževanja planeta. Kar Golčarju vsekakor uspeva. Vonj po minljivem je imela že serija devetnajstih fotografij Onkraj tišine, ki je gledalca nagovarjala s pridihom čarobnosti, saj so bile podobe zvočnikov prikazane kot prividni dodatek. Že tu je avtor tehnično eksperimentiral z dodajanjem podob v podobo, slike v sliko. Notranjost razpadajočih stavb te serije ima svojo lastno lepoto, dodane podobe zvočnikov asociirajo glasbo, le-ta pa razpoloženje za drugačen pogled. Z odstiranjem preteklosti je gledalec navzoč v podobi, pri čemer fotograf ponuja možnost, da se te zapuščene, a očarljivo skrivnostne stavbe nekoč v prihodnosti obnovijo v čudovite objekte.
Tujina je že v devetdesetih letih razrešila vprašanje, da je fotografija ena od umetniških zvrsti z zelo različnimi načini. Danes imajo tudi ustvarjalci v slovenski fotografiji zelo različne poti do končne podobe umetniške ali konceptualne fotografije, do katere prihajajo z različnimi tehnikami. Golčarjeve domišljijsko futuristične podobe stanja Zemlje, v katerega brezglavo drvimo s svojimi dejanji, so ustvarjene z uporabo digitalnih orodij. Avtor sam je ustvaril vse fotografije za to serijo, noben posnetek ni vzet iz spleta in tudi računalniška obdelava je njegovo delo. Pri nekaterih sestavljenih fotografskih podobah gre za združevanje dveh posnetkov, enega preko drugega, nekateri pa so (zaradi vsebinskih poudarkov) ustvarjeni le z računalniško obdelavo. V smislu doktrine šoka je avtor za končno podobo fotografij uporabil praske in madeže, spreminjal konture in barve. Tako radikalno kot človek posega v svoj naravni prostor, so radikalni tudi njegovi posegi v lastne fotografske posnetke. Z njimi je ustvaril ozračje sporočila, pri katerem je ohranil videz resnične podobe. Ne gre torej za pretirano uporabo filtrov in efektov brez smisla, za l‘art pour l‘art torej, temveč za ready made lastnih posnetkov, s katerim je avtor poudaril dramatičnost apokaliptičnega videnja ranjenega sveta v prihodnosti. Vse te možnosti je Bojan Golčar uporabil zato, da je čim bolj najbolj nazorno prikazal lastno občutenje grožnje, ki lahko v bližnji prihodnosti postane resničnost. Njegova serija fotografij Posledice je le njegovo videnje, kajti nihče ne ve in nihče si niti približno ne upa napovedati, kakšen bo jutrišnji svet, ki umira pred našimi očmi. Le eno je gotovo: drugačen bo.
(Tatjana Pregl Kobe)
