O trmastih usedlinah
(Bojana Kunst)
„Kar ekonomija zavrže, imenujemo smeti, s čimer trguje, pa vrednost. A tako kot smeti je tudi vrednost vrsta opustošenja.“
(Lisa Robertson)
V seriji fotografij v pričujoči knjigi stojita druga ob drugi dve fotografiji mestnega griča Piramide. Na prvi se nad vinogradi vse do kapelice na vrhu vzpenjajo jeklene vrvi, na katere so pripete velike žarnice. Tam so ostale od novega leta, in zdaj, ko ne svetijo več, bingljajo v vetru med letnimi časi kot melanholični ostanki kakšne velike plesne zabave z ansamblom in živo glasbo, po kateri je nekdo pozabil pospraviti. Na drugi fotografiji se pogled razširja navzdol čez trte vse do velikih belih silosov, ki vsiljivo štrlijo iz industrijskega dela mesta, sledov zdaj opešane mariborske industrije, mimo katerih vozijo redki vlaki v sosednja mesta. Tako kot ti dve fotografiji se tudi za veliko drugih v tej knjigi zdi, da so na njih pravzaprav ostanki, posledice, številni sledovi. To so fotografije, ki jih skozi dramatične plasti sivine zaznamuje nekakšna postdogodkovna dejstvenost, skorajda nemarna otopelost od trkov in sledov različnih plasti preteklosti in sedanjosti, ki so se nabrali v seriji političnih, ideoloških in zgodovinskih dogodkov mesta. Prav med usedlinami in sledmi, ki se nalagajo ena na drugo, pa se mesto tudi posmehljivo upira številnim reformam, izboljšavam, revolucijam, revitalizacijam, denacionalizacijam, privatizacijam, razprodajam, stagnacijam in reurbanizacijam. Ti procesi so v zadnjih desetletjih skušali preoblikovati že tako od socializma in industrializacije zaznamovano mesto in z novimi oblikami trošenja spremenili vredno v nevredno, ob tem pa politično, socialno in kulturno zgodovino mesta naredili za nevidno ruševino.
Ples, po katerem danes mesto pod Piramido boli glava, je bil v zadnjih dveh desetletjih odplesan pod taktirko tranzicije, tega protislovnega političnega in ekonomskega procesa, ki je bil v Mariboru še posebno robat. V procesu tranzicije naj bi iz politične naivnosti socializma in komunizma, ki je prav tako zapustil problematični pečat v mestu, prispeli do demokracije in se oblikovali kot demokratični politični subjekti. A paralelno s političnim procesom je potekala tudi ekonomska tranzicija. Ta je namesto političnih subjektov stavila bolj na nekritične potrošnike in uživalce novih količin kapitalističnega blaga, ki svojo svobodo izbire raje udejanjajo v nakupovalnih centrih kot na mestnih trgih. V Mariboru je bil proces tranzicije dejansko svojevrsten, saj se je to pomembno industrijsko mesto po razpadu Jugoslavije ekonomsko zrušilo, velik del težke industrije je ostal brez trgov, mesto pa je moralo na novo oblikovati svojo identiteto. A ne gre za to, da v Mariboru tranzicija ni uspela, bolj natančno je reči, da je dokončno odvrgla svoja cesarska oblačila in se v svoji goloti brezsramno pokazala kot to, kar je: neusmiljena privatizacija, kjer različni med seboj prepleteni posamezniki in skupine tranzicijo razumejo predvsem kot proces brezobzirnega razvrednotenja in sodelovanja v imenu lastnega dobička. Ti procesi so mnoge ljudi v mestu pahnili v revščino in nevidnost, mestno jedro pa za dolgo časa spremenili v promenado gosposkih duhov. Vanj se danes le počasi vrača življenje, in še to predvsem zaradi tistih nekaj iniciativ, ki še stavijo na drugačne oblike solidarnosti, intelektualnega razvoja mesta in kulturne ustvarjalnosti. Tako se je to stanje neomejene potrošnje, proizvodnje in svobode izbire, ki bi se mu v procesu tranzicije moral približati Maribor, spremenilo v nekakšno postzgodovinsko mrtvilo. V njem je napredek razumljen kot pravica do pogoltnega ustvarjanja bogastva, majhnih ali velikih goljufij in moči iznajdljivejšega kot radikalno premeščanje vrednosti. V jedru in na obrobjih mesta je danes mogoče videti sledove tega procesa, ki jih v pričujoči knjigi tudi neusmiljeno beležijo Bojanove fotografije, usedline te čudne brezčasnosti, letargičnega sobivanja različnih zgodovinskih, političnih, ekonomskih in utopičnih konceptov. Maribor je tako mesto z mačkom, pa ne od vina v ogromnih sodih pod Trgom svobode ali od zabave na dan svetega Martina nad njimi, ampak od mačka po grobi tranzicijski zabavi, z glavobolom od neumnosti, od obžalovanja vrednega propada nekaterih optimističnih velikih zgodb in mestnih revolucij, boli ga glava od majhnosti in nepotizma države, ki ne zmore politično ustvariti več kot enega centraliziranega mesta. Pa od provincializma njegovih šerifov in njihovih pomočnikov, od spodletelih projektov in ne nazadnje od izčrpanosti zaradi neizpolnjenih in vizionarskih projektov, sanj in zamisli, ki so se pogosto utopili v poplavi partikularnih in kratkovidnih interesov. Tranzicijski napredek namreč nima veliko opraviti z napredkom v demokraciji, ampak prej z napredovanjem specifičnih vrst trošenja in razdejanja. To razdejanje briše in v ruševine spreminja tudi politično in kulturno zgodovino mesta, spomine na morebitne usedline solidarnosti, povezanosti in skupnega delovanja v smeri političnih sprememb, na specifično zgodovino delavstva v tem mestu, in dela umetniške in druge ustvarjalne iniciative nevidne ali jih vsaj v imenu dobička pušča na robu preživetja. Namesto da bi se odprle možnosti za premislek o specifični identiteti mesta med delavstvom, urbanostjo in podeželjem, za premislek in institucionalno podporo njegovi kompleksni socialni in kulturni preteklosti, se je mesto prepustilo sumljivim ekonomskim projektom revitalizacije in ponesrečenim vpogledom v prihodnost, še bolj pa docela pragmatični dirki za hiter dobiček.
A kadar na Piramidi sije sonce (in to se zgodi pogosto), se mesto v njem tako zablešči, da ga skoraj ni mogoče videti in je nanj mogoče gledati le z napol odprtimi očmi. Šele v tem polmraku, z zatemnjenim pogledom, ki je posledica premočne svetlobe, se nam mesto zares razkrije. Med temo in svetlobo se pojavijo trepetajoči obrisi, njegove gube, pregibi pa ravne in zavite oblike, robovi poti in cest, pregibi med mestom in naravo, razporeditve njegovih hiš, strehe, griči in parki, mostovi, zabrisane oblike njegovih prebivalcev. Šele v poltemi se mesto razgrne kot živa, otipljiva in dotakljiva površina, polna sledov, vzorcev, vijuganj, odtisov, kot nešteto nalaganj plasti preteklosti in sedanjosti, spremeni se v nekakšno grobo in gnetljivo snov. Mesto je snov ali, bolje, njena usedlina, naloženo iz plasti organskega in neorganskega življenja, njegovih prebivalcev in tudi hiš in cest, njegovih voda in vetrov, glodavcev in korenin, usedlin, ki se nalagajo ena v drugo v ritmu časa. . Mestni projektanti in revitalizatorji so tako le čistilci, ki z veliko krpo in z vsemi mogočimi čistili drgnejo in prestavljajo sledove preteklosti, loščijo in polirajo mesto. V Mariboru se je v procesu tranzicije mnogo tovrstnih polircev slabo opremilo in so želeli stvari opraviti kar najbolj površno, zato so na vsakem koraku vidni ostanki njihove nemarnosti. Fotografije z dosledno zavezanostjo kontrastu med črnim in belim poudarijo prav to dramatičnost ostankov in usedlin, okostja hiš in zidov izstopajo, kot da bi bili na rentgenu, beton postane paleta vzorcev, ki jih na njem puščata voda in mraz, zidovi so listi papirja in ceste zrnata struktura. Maribor se na fotografijah zdi na prvi pogled kot zapuščeno mesto, ponekod brez prebivalcev, kot mesto, polno sledov nečesa, kar je v sodobni potrošniški in zabavljaški ekonomiji brez vrednosti, prepuščeno propadanju, razpadanju, odvečno in nevidno. A po drugi strani prav ta fotografska pozornost nevidnemu, osredotočenost na detajle in vzorce, omogoča, da se nas ti dotaknejo s svojo nenavadno, skorajda sublimno lepoto, ki ni toliko melanholična, kot je absurdna. Ta lepota je polna protislovij, trmaste zapuščenosti, pogosto ironična, kot da bi se mesto samo upiralo pogoltnim lastnikom in naivnim preoblikovalcem z neumornimi procesi organskega spreminjanja. Ta protislovja še poudari natančna kompozicija fotografij, ki v knjigi vedno nastopijo v paru in se na različne načine nanašajo ena na drugo, se dopolnjujejo, nadaljujejo, si oporekajo, se ponavljajo. Tovrstna kompozicija odpira prostor za časovnost, ki ni simbolna ali polna pomenov, ampak je trmasta časovnost detajlov in vzorcev mesta, med fotografijama je napetost, ki postavi mesto v čas in proizvede različne kritične, ironične in izzivalne interpretacije. Fotografije tako ne pomirjajo, ampak odpirajo poglede na mesto z mnoštvom asociacij, ki lahko gredo daleč preko konteksta, v katerem so nastale. Tako kot sopostavitev dveh fotografij nekdanjega TAM-a, kjer prva fotografija prikazuje okna na ruševini tovarne avtomobilov, od katerih je eno zagrnjeno z zaveso z velikimi pikami. Ob njej stoji fotografija velikih pločevinastih tovarniških grelnikov, med njimi je eden s svojo piramidasto kapico kot Pločevinko v Čarovniku iz Oza, morda prav zato, ker je postavljen v bližino pikčaste zavese, med fotografijama se razpre pravljični, igrivi svet. Ali sopostavitev fotografij, ki prikazujeta enak motiv, le rahlo zamaknjen: fotografiji elipsaste oblike forme vive, tega popularnega okrasja javnih površin v času socializma, v njunem ozadju pa plesni paviljon, ostanek nekega drugega, še starejšega obdobja. Fotografiji dopolnjujeta druga drugo tako, da se ustvari nenavaden gibalni občutek sozvočja med meščanskim plesnim paviljonom in abstraktnim modernističnim vrtenjem okrogle stopničaste strukture. Na ta način fotografije v knjigi odprejo ironično in kritično sliko mesta in njegove posttranzicijske realnosti in obenem pogumno osamosvajajo mestne detajle za nove zgodbe in vsebine.
Fotografije potujejo skozi procese sedimentacije mesta brez žalovanja, brez tarnajočega priklicevanja preteklosti. So afirmacija igrive domišljije in upanja, ki sta skrita v usedlinah mesta in ki se s fotografskim pogledom prebijeta na površje s kontradiktornimi kompozicijami med razpadlimi strukturami in zidovi mesta, med opuščenimi grafiti in grobo površino betona, med ostanki stanovanj in olupljenimi stenami. Pokažejo, kako prihodnost mesta nima veliko opraviti s samih sebe polnimi bleščečimi, tehnokratskimi in spektakularnimi projekti. Prej najdemo prihodnost v polmraku, tam na dramatičnem robu med svetlobo in temo. Med razpadajočimi okvirji številnih preperelih vrat, v hišah in dvoranah, kjer je vlažno, mračno in zakotno in kjer že dolgo nihče več ne živi, kaj šele dela. Po gubah med zidovi, po vijugah poti in pregibih med mestom in naravo, po stenah, ki so potopljene v vlago, med ostarelimi grafiti in napisi, med prebliski, ki so še vedno šik, in takimi, ki so že zdavnaj izgubili patino, fotografska kamera povezuje preteklost s sedanjostjo in odpira vrata utrinkom prihodnosti. Prihodnost ni nič drugega kot dramatični trenutek napetosti med različnimi življenji, trgovanji in političnimi zgodovinami, spomini in željami, hrepenenji in razočaranji, ki so oblikovali to mesto. Zgodovina je zaporedje katastrof, in vsako prevrednotenje v imenu napredka se lahko v vsakem trenutku sprevrže v svoje nasprotje, med vrednim in nevrednim ni velike razlike. A prav v usedlinah in ruševinah je skrita moč prihodnosti in pogosto to moč prepoznajo prav pesmi, fotografije in druga umetniška dela, ki vedo, kako arheološko prinesti na površje napetosti, ki so v njih skrite in zakopane.
Edina samostojno stoječa fotografija v knjigi je na njenem koncu, prikazuje grafit na steni stavbe: Maribor is the Future (Maribor je prihodnost). Grafit, ki je delo avtorskega tandema Sonde, pripisan pa W. Churchillu, stoji na steni stavbe, v kateri deluje kulturno društvo Center plesa. Fotografija stoji na strani sama, kot da vabi, da jo dopolnimo. Če jo dopolnimo vdani v usodo, potem se bo v prihodnosti vedno ponovilo to, kar se je že zgodilo, in prav lahko bi zgodbo znova melanholično pričeli s kakšno zapuščeno hišo z začetka knjige. Če pa to fotografijo preberemo bolj optimistično, primerno njeni igrivi naravi, potem je Maribor prihodnost pravzaprav zato, ker je takšen, kot je, prav v tem je moč, da se bo prihodnost morebiti vendarle odvila drugače. Mesto danes odprto kaže svoje rane in okostja, svoje zablodele projekte in fantazije, mesto se ne prenareja, v njem še ni veliko Potemkinovih vasi. Prav takšno mesto, mesto kontrastov, izgubljenih iluzij in številnih političnih, ekonomskih in umetniških zgodovin, lahko daje možnost novim avtorskim, umetniškim, mladostnim in pametnim iniciativam, ljudem, ki bi radi delali, živeli in ustvarjali v mestu bolj solidarnostno in ga odprli za vse. To mesto je dobilo identiteto prav s tem, da jo je tako radikalno izgubilo. V njem so danes številni prostori in strukture, ki bi ob ustvarjalni in pametni viziji prihodnosti, ki ne bo brisala preteklosti, ampak jo bo razumela kot znamenje prihodnosti, odprli mesto ponovno njegovim prebivalcem. Turistom, ki bodo vanj prej ali slej prišli, pa še vedno zmogli ponuditi nekaj povsem neturističnega.
