Ledenik pomni.
Ve, kako je nebo dišalo po vulkanskem pepelu
in kako so se oblaki prahu nežno spuščali nanj
in ustvarjali plasti usedlin ujetih v led.
Vse to je zapisano v njegovi notranjosti.
V mehurčkih zraka, ki zdaj pokajo kot star film,
ko toplota vdira v večnost.
Ti ledni jeziki, ki se zajedajo v doline, niso zgolj
voda v trdni obliki. So počasno gibanje planeta.
So njegov dih. Njegovo potrpežljivo pisanje
zgodbe v plasteh, eno za drugo plast spomina, kot
dnevnik, ki ga piše čas.
A zdaj podnebje ta dnevnik neusmiljeno briše.
Besede izginjajo, črke kapljajo v ocean, povedi puhtijo v
nebo. Vse dolgotrajno postaja nenadno. Ure geološkega
časa so začele tiktakati v ritmu kratkega človeškega časa.
Ledenik Okjökull, prvi islandski ledenik, ki je uradno izgubil status ledenika,
je postal simbol. Leta 2019 so se domačini in znanstveniki zbrali na spominski
slovesnosti, da bi se poslovili od mrtvega ledenika. Postavili so spominsko
ploščo – opomnik zanamcem in hkrati vsem nam: "Pričakuje se, da bodo v
naslednjih 200 letih po isti poti šli vsi naši glavni ledeniki. Ta spominska plošča je
priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste,
ali nam je to uspelo."
V mojih fotografijah ledeniki niso krajinski motiv, temveč so telo – živo,
ranljivo, razpadajoče. Njihove razpoke so rane, črne plasti pepela in prahu so
brazgotine, njihova izguba volumna je proces staranja, počasnega umiranja.
Skozi objektiv sta ujeta tako njihova veličina kot krhkost. Prisotna je
sublimnost narave, a tudi tiha tesnoba – zavedanje, da to morda gledamo
zadnjič.
A čeprav serija nosi v sebi slutnjo izgube ni brez upanja. Fotografija kot orodje
opazovanja in spominjanja omogoča, da to kar izginja, ne izgine brez sledu.
Lahko postane sredstvo ozaveščanja, mobilizacije, morda celo spremembe.
Vsaka podoba, ki vzbudi občutenje, je korak proti občutljivosti.
In občutljivost je začetek odgovornosti.
Tu gledamo pokrajino, ki ni več čisto ledena in ni še
povsem zemeljska in kamnita. Nekje vmes. Zdi se, kot da
je vse upočasnjeno, pogreznjeno v tišino. Svetloba v tej
fotografiji ne osvetljuje, temveč razkriva – sloje časa, brazde
dežja, sledi taljenja. Barv ni – in to ni le posledica črno-bele
fotografije. To je odločitev: odvzeti barvo pomeni odvzeti
navidezni vtis idiličnosti pokrajine in ohraniti resničnost
kakršna je. Surova in brez maske.
Ta serija se je začela kot vizualni zapis – a hitro postala
notranje vprašanje. Kaj pomeni biti priča? Koliko še lahko
opazujemo, preden tudi sami postanemo odgovorni?
Med fotografiranjem sem se večkrat počutil razpet med
občudovanjem in žalostjo. Upam, da bodo te podobe na
podoben način zbujale čustva tudi v vas.
Vsaka izmed teh fotografij ni le dokument nekega kraja,
temveč pričevanje o trenutku spremembe. To niso zgolj
podobe narave, temveč vizualni dokazi minljivosti.
V njih se ne oglaša zgolj lepota ledenikov, temveč tudi
njihova tiha, a neustavljiva izguba.
