OKNO
Ko ga nekoč ne boš mogel odpreti,
ker se ti bo koščena kljuka potopila v dlan,
ker zunanjost ne bo več tam, na drugi strani,
ampak tukaj, v tebi,
za zmeraj samo v tebi...
Ko nekoč ne boš mogel videti skozenj,
ker se ti bo gladka šipa mrzlo naslonila na čelo,
in se prozornosti ne bo dalo razbiti
niti s komolcem niti s kamnom...
Ko bo čez okenski okvir napeta tvoja koža,
ko se boš zazrl skozi zaprto veko,
ko boš prvič videl svoj resnični obraz,
oko, ki gleda in se vidi,
ne v zrcalu, ampak v slepi pegi,
takrat se bo stekleno telo odlepilo od besed,
da ne bodo več samo tvoje,
da jih bo lahko videl vsakdo,
a jih nihče ne bo mogel prebrati.
(Borut Gombač)
