Je mogoče zapuščene prostore stavb iztrgati iz primeža neprizanesljivega časa, ki neusmiljeno briše to, kar je nekoč imelo svoj pomen in namen?

Fotografije iz serije z naslovom Onkraj tišine, z vpogledom v notranjost zapuščenih stavb, ki ima vsaka svojo zgodovino in svojo zgodbo, gledalca nagovarjajo k razmisleku o njihovi usodi, bodisi skorajšnjega dokončnega propada oziroma njihove ohranitve, ki jim s prenovo ali skozi začasno rabo omogoči, da ponovno zaživijo in okolju v katerem se nahajajo, prinesejo urejenost, z raznolikimi vsebinami pa tudi živost in prihodke.

Zapuščene stavbe, tovarniška poslopja in mirujoča gradbišča pomenijo degradacijo urbanega prostora. Na drugi strani pa se posamezniki in skupine soočajo s problemom zagotavljanja infrastrukture za svoj razvoj in izvajanje dejavnosti, nenazadnje pa tudi bivanja. S primerno ureditvijo bi lahko svoj prostor našli prav v teh prostorih.

Predstava revitaliziranih stavb, njihove notranjosti in njihove nove vsebine je prepuščena domišljiji posameznega gledalca. Nekdo v njih sliši glasbo, nekomu misli pričarajo kaj drugega.

Fotografije notranjosti propadajočih stavb nosijo v sebi svojo lepoto. Kljub svoji degradaciji so fotogenične in privlačne v svojem razsutem stanju. Zanimivi sta svetloba in senca, ki v teh propadajočih prostorih ustvarita občutek preteklosti ter fotografijam data pridih čarobnosti in skrivnostnosti.